E-KOLESARSKA POTEPANJA - 50 NEPOZABNIH IZLETOV PO SLOVENIJI

Še preden se lotim predstavitve knjige želim opraviti z vprašanjem, ki se zdi danes več kot na mestu. Zakaj in čemu v času, ko se lahko na različnih e-nosilcih informaciji in informacijskih platformah praktično lahko v naprej pozanimate skoraj o vsaki podrobnosti vsake trase oz. si na tej osnovi sami sestavljate poljubne trase na podlagi vrste opisov tras ali njihovih posameznih delov, ki so jih že objavili drugi uporabniki, sploh pomagati s tovrstnimi priročniki?

Odgovor je pravzaprav enostaven – prav zato, ker nam danes spletna orodja ponujajo toliko opcij, da nas boli glava od tega, katero izbrati, nam še kako prav pride to, da nam trase ni treba izbirati, temveč to prepustimo nekomu, za katerega lahko upravičeno predpostavimo, da ve, katera trasa je dobra, če ne že najboljša.

In da že v naprej brez spletnega brskanja dobimo na sistematičen, pregleden in berljiv način predstavljene osnovne informacije o sami trasi ter o tem kje nas na njej čaka kaj lepega in zanimivega. Tako se boste lahko na kolesarjenju lažje prepustili doživljanju, saj boste manj obremenjeni s tem, kod in kam je treba, da boste pri tem čim več videli oziroma se pri videnem ne boste obremenjevali s tem kaj to pravzaprav je.

Omenjeni priročnik je pisan z mislijo na vse tiste tudi pri nas vedno bolj številne, ki si pri premagovanju daljših razdalj in/ali daljših ali strmejših klancev pri kolesarjenju pomagamo s podporo, ki jo nudi elektro motor (običajno moči 250 W) v povezavi z akumulatorsko baterijo (običajno kapacitete med 200 in 750 Wh), senzorji in sistemom regulacije podajanja podpore. Prav pa bo prišla tudi »običajnim« kolesarjem, v večini primerov predvsem tistim z malo več kondicije.

Ob dovolj zmogljivi polni bateriji ter z vsaj osnovno kolesarsko kondicijo naj bi veliko večino predstavljenih izletov zmogli brez zahtev po dodatnem polnjenju baterije, vsaj pri temperaturah med 15 in 30 C, ki so optimalne z vidika dejanske kapacitete baterije. Pri nižjih in tudi višjih temperaturah so te vse manjše, enako tudi po več tisoč polnjenjih. No, za večino tistih izletov, ki so označeni s tremi simboli v obliki trikotnikov oz. gorskih vrhov, kar pomeni, da gre za zahtevne kolesarske ture na katerih boste premagali okoli 1000 višinskih metrov ali več ali pa bodo dolge več kot 50 km z nekoliko manj klanci, boste bodisi potrebovali močne noge ali pa vmesno dodatno polnjenje.

Tako označenih je sicer samo 7 izletov, ostali so nezahtevni ali zmerne zahtevnosti. In te bi praviloma morali prekolesariti brez razmišljanja o tem, kje boste lahko napolnili baterijo svojega e-kolesa. Ker s prazno baterijo še nekako gre po ravnem nekaj časa, vsak malce daljši ali malo bolj strm klance pa se izkaže za zelo teko premagljivo oviro. Razen, če niste pripravljeni »spustiti duše«. Ampak, če ste te sorte, potem e-kolesa verjetno tako ali tako ne uporabljate.

Avtor se v uvodu, v katerem na kratko predstavi zgodovino kolesarstva (kjer mu lahko zamerimo le, da je spregledal našega pomembnega rojaka Janeza Puha alias Jochanna Pucha), vrste koles, e-kolo ter kratke razmisleke o e-kolesarjenju in rekreaciji ter e-kolesarjenju in turizmu, na koncu pa poda tudi merila za izbor kolesarskih izletov, na kratko razpiše tudi o izzivu pomanjkanja ustrezne polnilne infrastrukture za e-kolesa pri nas in pri tem navede DEKS kot organizacijo, ki si prizadeva izboljšati to stanje.

Ta je v primerjavi z infrastrukturo za e-avtomobile tehnično zelo enostavna, saj ne zahteva več kot nekaj običajnih vtičnic, nekaj kablov z različnimi priključki za priklop raznovrstnih izhodov baterij, omarico, v katero so ti kabli spravljeni in stojala, na katera je mogoče med polnjenjem prisloniti in zakleniti kolesa. Še bolje pa omarice, v katere je poleg baterij, ki se v njih polnijo, mogoče zakleniti še kolesarsko prtljago in se potem mirno podati na ogled muzeja, galerije ali peš sprehod do tam, kamor ni mogoče ali pa ni dovoljeno iti s kolesom. Ali pa v miru kaj popiti in pojesti, ne da bi morali gostilničarja nadlegovati s prošnjami ali lahko kje pod mizo ali v kakšnem kotu med obedovanjem polnite baterijo svojega e-kolesa. No, ker pri e-polnilnicah za kolesa ne gre za veliki biznis ne z vidika samih polnilnic in še manj z vidika prodaje elektrike, njihovo nameščanje v državi kot je Slovenija, ni stvar državne strategije, temveč individualne pobude. Ta pa je celo v kolesarsko-turistično razvitih območjih Slovenije zaenkrat bolj kilava.

Priročnik upošteva te največje infrastrukturne omejitve za razvoj e-kolesarstva v Sloveniji . Prav tako precejšnje omejitve glede možnosti prevoza (e) koles na potniških vlakih v Sloveniji. Tudi iz teh dveh razlogov je poleg Gorenjske največ predstavljenih kolesarskih izletov (8) osrednjeslovenski regiji oziroma ima izhodišče v Ljubljani ali njeni bližnji okolici. Dobro sta pokriti še ožja in širša Primorska (v tem primeru poleg obale tudi Kras in Goriška), najslabše pa Šaleška in Koroška ter Prekmurje. Edine »bele lise«, sicer še kako primerne za e-kolesarjenje, tako ostajajo Kozjansko, Brkini, Bela Krajina, Idrijsko-Cerkljansko in Trnovski gozd.

Avtor teh vrstic je v dobrih štirih desetletjih odkrivanja lepot in zanimivosti Slovenije s kolesom
(zadnja štiri leta v glavnem z e-kolesom), prekolesaril večino večine tras omenjenih izletov in se tako čuti kvalificiranega, da avtorju priročnika da priznanje, da je res izbral lep šopek raznolikih izletov tako z vidika krajine ter naravnih lepot in vrednot ter kulturne dediščine, kot tudi z vidika profilov tras in njihove podlage. Skratka, vsak bo skoraj na vsakem koncu našel kaj zase primernega. Tudi če (še) ne poganja e-kolesa.

Če pa se boste podali na tiste najbolj zahtevne ture, pri katerih je dobro vzeti v zakup možnost vmesnega polnjenja baterije, kar velja tudi, če želite predstavljene ture, ki so po času trajajo od treh do petih ur, podaljšati v celodnevne, potem velja upoštevati – nikoli v ponedeljek! Kajti takrat je zaprta ne le večina gostiln, temveč tudi velik del bifejev, okrepčevalnic in podobnih lokalov, v katerih nas e-kolesarjev, ker nas še ni preveč, ne odženejo, ko ob naročilu (brezalkoholne) pijače prosimo še za »malo štroma«.

Avtor teh vrstic je do tega sklepa prišel na nek sicer čudovit ponedeljek, ko mu med Radovljico in Železniki ni nikjer uspelo najti enega lokala, kjer bi lahko napolni baterijo in je tako tik pred Dražgošami v strmem klancu ostal brez e-podpore. Sicer se je po slabih 100 metrih porivanja kolesa v breg cesta prevesila navzdol vse do Železnikov, kjer pa je šele po večkratnem spraševanju domačinov eden od njih le ugotovil, da če dela bazen, potem pri njem verjetno dela tudi bife, v katerem je bilo potem k sreči mogoče napolniti baterijo za pot do Ljubljane.

Andrej Klemenc,