ZA ZDRAVO (E) KOLESARJENJE POTREBUJEMO TUDI ZA VSE VARNO INFRASTRUKTURO

Če kolesarimo vsaj tako hitro, da se nekoliko zadihamo, ogrejemo in se nam dvigne srčni utrip nam redno kolesarjenje pomaga izboljšati in ohranjati naše telesno zdravje in pripravljenost. S kolesarjenjem učvrstimo mišice nog, zadnjice in trebuha ter ohranjamo funkcionalnost in ravnotežje ter preprečujemo dejavnike tveganja za nastanek kroničnih bolezni in večamo odpornost.

V širši javnosti v zvezi z e-kolesarjenjem velja zmotno prepričanje, da je to neke vrste potuha za lenuhe in da s tem, ko si pomagajo z e-pogonom, tovrstni kolesarji bistveno manj naredijo za svojo zdravje od tistih, ki vsaj v potu svojega obraza, če že ne v mukah svojih mišic, poganjajo »običajna« kolesa. Resnica pa je, zlasti pri starejših kolesarjih, prav nasprotna!

Če gre za pedaleke, potem se v nobenem primeru, razen seveda pri vožnji navzdol,  z njimi ni mogoče premikati, ne da bi v to vlagali energijo lastnega telesa. Pri uporabi pedaleka  smo pri vožnji glede telesnih obremenitev manj odvisni od naklona terena ter smeri in jakosti vetra, kar vse bistveno vpliva na napornost kolesarjenja. V vsakem primeru smo vedno telesno aktivni, le da smo, dokler seveda baterija ni čisto prazna in e-pogon deluje, bistveno bolj fleksibilni glede lastnega vložka, ki je potreben za vožnjo.  To pri kolesarjenju blagodejno vpliva na zdravje, zlasti pri fizično manj zmogljivih in starejših. Predvsem v vožnji v klanec ali proti močnejšemu vetru je ob enaki hitrosti potreben bistveno manjši fizični napor, s tem pa tudi obremenitve kardio-vaskularnega in respiratornega sistema ter oksidativni stres.

Poleg telesnega,  kolesarjenje, vključno z e-kolesarjenjem, krepi tudi duševno zdravje in kognitivne sposobnosti. Zmanjšuje bolečino in nelagodje, vzbujajo občutek ugodja, zmanjšujejo stres, depresijo in tesnobo, ublažujejo vnetje in izboljšuje kognitivne sposobnosti. Ko kolesarimo povečamo možganski pretok krvi, spodbudimo sproščanje endorfinov, zmanjšamo insulinsko rezistenco, vnetja, in št. t. i. zombi celic ter povišamo ravni možganskega nevrotrofičnega faktorja (BDNF) in vaskularnega endotelijskega rastnega faktorja (VEGF). Vse to poveča nekatere možganske predele in podaljša življenje. V enem od eksperimentov so se udeleženci po eni sami 30-minutni vadbi na kolesu bolje odrezali pri nalogah spomina, razmišljanja in načrtovanja.

Da imamo od kolesarjenja zdravstvene koristi ni potrebno niti, da kolesarimo za rekreacijo, kaj šele, da se s kolesarjem ukvarjamo kot s športom. Dovolj je, da vsak dan oz. čim bolj pogosto kolesarimo po vsakdanjih opravkih (na delo, na izobraževanje, po nakupih, obiskih prijateljev ….) ter pri tem nekoliko dvignemo raven napora in srčnega utripa, občasno pa za zelo kratek čas vložimo maksimalen napor.

Z vidika zmanjševanja tveganj poškodb ali celo izgube življenja  je pri kolesarjenju  poleg prometne kulture ključnega pomena kolesarska infrastruktura. Ta se je sicer v zadnjih 20 letih precej izboljšala, predvsem po zaslugi EU zahtev in sredstev. A celo v mestih, ki so na teh področjih naredila veliko, kar velja tudi za slovensko prestolnico, še vedno ne zadostuje načelom neprekinjenosti, neposrednosti, udobnosti in privlačnosti ter varnosti, ki je sočasno načelo in posledica vzpostavitve varnih kolesarskih povezav. Z  dosedanjimi izboljšavo infrastrukture in omejitvijo hitrosti  na  30 km/h v nekaterih delih naselij smo na splošno v najboljšem primeru dosegli, da je kolesarjenje kolikor toliko varno za izkušene kolesarje z dobrimi kognitivnimi in psiho-motoričnimi sposobnostmi. Prometna kultura, prometni režimi in prometna infrastruktura pa razen na manjših, izoliranih območjih, še vedno ne vabijo h kolesarjenju otrok, starejših in tistih, ki iz različnih razlogov uporabljajo tricikle in tovorna kolesa.

Čaka nas še precej dela, da bo kolesarjenje vabljivo tudi za najbolj ranljive udeležence v prometu, med katerimi narašča delež tistih, ki uporabljajo e-kolesa